Inteligenca ne zagotavlja sposobnosti razumevanja duše, ki trpi. Poznam veliko pametnih in uspešnih ljudi, ki imajo v življenju natančno zarisano pot in ji kot pridni vojaki sledijo. Včasih premaknejo meje in združijo mostove, v službi so vodje, katerim lahko vsi z zaprtimi očmi sledijo. Nanje se lahko vedno zaneseš, so polni idej in zelo iznajdljivi, vendar ne sprašujte jih o čustvih, kajti ne bodo znali pomagati.
Ker sem po izobrazbi psihologinja, imam grdo navado, da vse analiziram: ne samo sanj, drže glave, pogledov in gestikulacij, temveč tudi vrstni red besed, intonacijo, zgodbe telesa, ki govorijo v najbolj iskrenem jeziku. Včasih ugotavljam – tudi pri sebi, da ne bo pomote – stvari, ki jih najraje ne bi vedela, saj bi bilo tako življenje bolj površno, a vsekakor tudi manj boleče.Nekateri inteligentni ljudje so lahko zelo racionalni: življenjskim zgodbam postavijo pike na pravi način in v pravem trenutku, a se ne zmenijo preveč, kako bo z drugimi, ker je njihovo dejanje preprosto pravilno. Vodi jih misel, da imajo prav, kar največkrat tudi drži, a zanimivo je vedeti, da obstajajo tudi čustveni ljudje, ki pa so mnogo manj racionalni. Sobivanje dveh tako različnih tipov je pravi izziv. Idealno bi bilo imeti čustveno inteligenco, kar pomeni, da smo sposobni slišati in poslušati notranje glasove, hkrati pa biti racionalni. Čustva in razum. Kot bi gledali na tehtnico in bi jo v vsakem trenutku znali obdržati v ravnovesju.
V praksi je to veliko težje kot v teoriji, vendar če si vzamemo čas in se poglobimo vase, ugotovimo, da smo vsi bipolarni. Dana nam je možnost, da sami najdemo zlato ravnovesje, ki pa je zelo individualno. S prijateljico se večkrat šaliva na ta račun: jaz sem preveč čustvena, ona preveč racionalna, srednjo pot težko najdemo, kajti najtežje je biti to, kar v resnici nisi. Še dobro, da me včasih pocuka za rokav in me znova spravi na trdna tla, čeprav je leteti res čudovito.
Foto: Osebni arhiv
