View Gallery
12 Photos
Slabo sem spala, ker je moja mami celo noč tako lepo smrčala. Sem samo čakala na budilko, in ko je zazvonila, je bilo prav olajšanje in sem vstala z veseljem – sigurno prvič, da sem vstala s takim navdušenjem ob štirih zjutraj. 🙂
Seveda sem bila prva, nikjer žive duše. Sem se že zbala, da je odpadlo.
Po par minutah so le prikapljali drugi. Odpeljali so nas na mesto poleta. Ampak ne, nismo še poleteli. Šli smo v gostišče, kjer nas je čakala neskromna pogostitev: kava, čaj, piškoti, biskvit. Dobro smo se okrepčali, medtem ko smo čakali. To je trajalo kakšno uro.
Potem pa končno do mesta poleta, kjer je bila nora energija: priprava balonov – kako glasno, ampak veličastno.
Nato so nas posadili v košare z Azijci. Nas pet Slovencev in cela gruča
Azijcev 🙂 – prav smešno je bilo.
In ko smo poleteli, me je bilo kar malo strah, samo potem se sprostiš,
ko vidiš, da je vse tako profesionalno, in uživaš. Se je naš pilot še
malo pošalil na naš račun, ko smo mislili, da bomo zadeli ob skalo, in
potem seveda aplavz, ko smo šli zadnjo sekundo mimo.
Tudi sončni vzhod smo doživeli – fenomenalno. Polet je trajal slabo uro,
tudi mrzlo ni bilo, saj te greje plin, ki ga prižiga, ko letiš.
Smešno je bilo to, da se je samo klik, klik, klik slišalo cel polet.
No, pristanek je tudi trajal nekaj minut – pilot nam je dal navodila, v
kateri položaj moramo, in ko smo pristali, smo kričali kot otroci – prav
zabavno je bilo. In seveda ploskanje od navdušenja. Nato so nas
dvignili in spravili balon v prikolico – in smo šli ven (oz. en
gospod nas je vzel v naročje, ker smo bili visoko, in podal drugemu, ki
nas je spustil na trda tla).
To še ni bil konec: pilot je povedal zgodbo, od kod prihaja tradicija
pogostitve s šampanjcem, ki smo ga tudi dobili in nazdravili. 🙂
Dobili smo tudi diplome in seveda slikanje, zahvala in pa tipping ter
odhod v hotel. Prišli smo ravno na zajtrk.
Je bilo super biti že tako dolgo pokonci: naši so se šele zbujali ob
hrani, mi pa polni energije pripravljeni na nove podvige in oglede.
Vsakemu priporočam polet v Kapadokiji – to je bila tudi moja dolgoletna
želja.
Zdaj pa polet v Ljubljani! 🙂
Napisala in fotografije: Tanja Bogičevič
