Do tja, kamor je vredno priti, ne vodi nobena bližnjica. Včasih preživimo vihar in je naša duša utrujena. Želimo si mir, spokojnost, pijazno besedo ali preprosto samoto, da bi znova zbrali misli, potegnili črto in spet začeli živeti.
Služba od nas zahteva veliko napora: ženske smo danes karieristke, prav tako kot moški, dan pa bi moral imeti 36 ur, a čas zahteva svoja pravila in jih nam zato ponuja še vedno 24.
Ko potujem skozi življenje imam včasih občutek, da gre vse prehitro in da po poti zgubljam trenutke, za katere mi bo čez nekaj časa žal. Pretvarjam se, da jih ne vidim, v resnici pa me peče vest, kajti vsak dan postaja večja bitka, kar ne pelje nikamor. Za osnovne potrebe je bolj ali manj poskrbljeno: imamo lepa stanovanja, zdravo hrano, službo, ki nam omogoča spokojno življenje, prijatelje in družine, ki nas sprejmejo za to, kar smo. A še vedno ne zadostuje. Kot mravljice prekladamo kupe skrbi in vedno znova iščemo cilje, kajti imamo občutek, da je lahko za vogalom nekaj boljšega. In ko ga najdemo se ne ustavimo, saj smo se že utopili v nove izzive, ki nas bodo peljali še dlje.
Dobro je vedeti, kje je konec našega potovanja, vendar je na koncu pomembno le potovanje. Nekje sem brala, da sta v življenju dve tragediji: ena je, ko ne dosežeš želje svojega srca, druga, ko jo dosežeš. Notranja moč nas preganja vsakič znova, včasih je tako silovita, da prizadanemo druge, jih preprosto pohodimo in se zanje ne zmenimo, kajti pomembni smo mi. Če bi bili malo bolj obzirni, ljubeči, senzibilni, bi bil naš svet lepši. Včasih je prav, da si nadenemo rokavice in z njimi previdno ravnamo z ljudmi, še posebej s tistimi, ki nam veliko pomenijo. S tem ne mislim, da nismo iskreni, prej bi rekla, da dokažemo spoštovanje do drugih, ki ga tolikokrat pogrešam.
Obstaja samo en način, da se dobro počutimo: naučiti se moramo biti zadovoljni s tem, kar nam je bilo dano, in ne vedno zahtevati tisto, kar nam trenutno manjka.
